Pregled budizma

Buda

Šakjamuni Buda je ustanovitelj budistične duhovne tradicije, ki se imenuje buda dharma ali »nauki prebujenega«.

Pred več kot 2500 leti je v starodavni Indiji princ Siddhartha Gautama vrsto let vadil razne asketske prakse. Ko je spoznal, da ga pot askeze ne bo pripeljala do njegovega cilja, jo je opustil in se odločil, da bo raje v tišini sedel pod bodhi drevesom. Tam je dosegel popolno spoznanje prave resnice vseh pojavov, zato je postal znan kot »Buda«, kar pomeni »ta, ki je prebujen«.

Budizem

Zgodovinski Buda je odpotoval v Sarnath, v severno Indijo, kjer je na podlagi svojih izkustev v "Parku jelenov" začel poučevati majhno skupino učencev. Ta učenja, znana kot dharma (»resnica«), so bila razprave Bude in njegovih učencev o filozofiji in razumevanju, kot tudi o praktičnih napotkih za vsakodnevno življenje ter o delu z umom. Ta učenja—poznana kot buda dharma (»učenja prebujenega«)—vsebujejo to, kar danes poznamo kot budizem.

Učenja Bude nam kažejo pot in prakse, ki vodijo do stanja popolnega razsvetljenja, do osvoboditve od cikličnega obstoja, imenovanega tudi samsara. Buda je v svojih učenjih razglašal, da imajo vsa čuteča bitja v sebi potencial budnosti, ki ga je mogoče popolnoma razviti s pomočjo metod poti. Proces prebujenja se v glavnem sestoji iz dveh elementov: iz zbiranja zaslug in iz modrosti, ki jo razvijemo s pravilnim filozofskim razumevanjem ter s procesom meditacijske prakse. Metode te poti prehajajo iz generacije v generacijo, kar se v vadžrajani imenuje »linija«.

Učenja

Po parinirvani Bude Šakjamunija (486 ali 483 p. n. š. po zahodnih virih in 544 p. n. š. po palijski tradiciji) je Mahakašjapa, Budov regent, zbral bhikšuje (menihe), ki so dosegli arhatstvo (arhat: »uničevalec sovražnikov«).

Mahakašjapa, ki ga je Buda izbral, da vodi sangho, je bil na čelu koncila petstotih arhatov, ki so se zbrali v Radžgiru, pri kralju Adžatasatru, v času umika med deževnim obdobjem. Kralj Magadhe pa je množico oskrbel s hrano in nastanitvijo. Namen tega zgodovinskega prvega velikega srečanja budistične sanghe je bil zabeležiti, pojasniti in povzeti Budova učenja. Na ta način je koncilu uspelo točno zbrati in ohraniti učenja.

Na tem velikem zborovanju je Ananda recitiral sutre, Upali je predstavil vinajo, Mahakašjapa je izrekel matrake (ki so se kasneje razvile v Abhidharmo). Te tri teme so postale v budističnemu svetu znane kot Tripitaka ali »tri zbirke« oziroma »košare« Budovih učenj: Sutra-pitaka, Vinaja-pitaka in Abhidharma-pitaka.

Sodeč po Nagardžuni, velikemu mahajanskemu mojstru in ustanovitelju mahajanske filozofske šole srednje poti, so se bodhisattve zbrali pri Vimalasvabhavi, blizu Radžagrihe. Na temu koncilu je bodhisattva Vadžrapani recitiral sutre, Maitreja vinajo, Mandžušri pa Abhidharmo. Ta mahajanski koncil, ki je ohranil učenja mahajane, je vodil bodhisattva Samantabhadra.

Kasneje so organizirali še dva koncila. Skupaj sta pripeljala do ohranitve celotne zbirke Budovih učenj, mnoga izmed katerih še vedno obstajajo v različnih jezikih kot so sanskrt, pali, tibetanščina, burmanščina, kitajščina, japonščina ter v številnih drugih azijskih jezikih. Veliko suter je prevedenih tudi v različne zahodne jezike, kot so angleščina, francoščina in nemščina.

Učenja treh jan

Buda je učil cel korpus učenj, ki obsegajo to, kar danes poznamo kot tri jane (»vozila«) ali cikle budističnih učenj. Tri jane tradicionalno poznamo kot: šravakajana (»vozilo tistih, ki poslušajo«), pratjekabuddhajana (»vozilo samotarskih bud«) in bodhisattvajana (»vozilo mahajane«).

Med tibetanskimi budisti so te tri jane dandanes bolj znane kot hinajana (»osnovno vozilo«), mahajana (»veliko vozilo«) in vadžrajana (»neuničljivo vozilo«). Vsak izmed teh treh ciklov učenj je bil priljubljeno v različnih obdobjih budistične zgodovine.

1. Učenja hinajane

Prvi koncil, ki se je odvijal kmalu po Budovi smrti, je poudarjal učenja hinajane. Na začetku so se hinajanske šole pojavljale le v Indiji. Med vladavino velikega indijskega kralja Ašoke, v 1. stol p. n. š., je bilo znanih 18 šol hinajane. Med Ašokovo vladavino se je budizem začel širiti po Aziji in hinajana je postala uveljavljena v Šrilanki.

2. Učenja mahajane

Učenja mahajane so postala priljubljena v novem tisočletju in so se še naprej širila po Aziji med 1. stol. n. š. V sledečih stoletjih je bilo čutiti močno navzočnost učenj v azijskih deželah, vključno s Tibetom. Budistična učenja so se širila po trgovskih poteh, kot je bila svilena pot.

V Indiji in v okoliških državah so postali priljubljeni veliki mahajanski učitelji, kot so Nagardžuna, Bhavja, Džnanagarbha, Arjadeva, Asanga, Vasubandhu, Dignaga, Dharmakirti, Tilopa in Naropa. Budizem je na Kitajskem dosegel vrhunec v 4. stoletju.

3. Učenja vadžrajane

Čeprav je Buda kasneje v življenju učil vadžrajano zaprti skupini primernih učencev, je vadžrajana cikel učenj postal priljubljen šele v 6. stol. n. š. Takrat je mnogo mojstrov mahajane na starost opustilo učenjaštvo in redovništvo ter pričelo stopati po poti vadžrajane in prakticirati tantre izven institucionalnega konteksta.