Zgodovina samostanov Palpung

Leta 1757 je osmi Tai Situpa ustanovil veliki samostan Palpung, svoj glavni sedež v vzhodnem Tibetu. Palpung je postal administrativni center več kot 180-ih samostanov in trinajstih samostanskih posestev na širšem območju Tibeta. Kot veliko izobraževalno središče je s svojo obsežno knjižnico in več tisoč slikami in dragocenostmi ena najbolj prestižnih institucij v tibetanski zgodovini. Ime Palpung pomeni »veličastna združba«, kraj, kjer se izobražujejo nadarjeni ljudje.

Do časa enajstega Tai Situpe si je Palpung utrdil ugled odličnosti in avtoritete na področju duhovnosti in znanja. Poleg vrhovnega vodje Palpung samostana Kenting Tai Situpe je tam prebivalo več pomembnih reinkarniranih učiteljev. Tako glavni Palpung samostan kot njegove veje so se za duhovno in posvetno vodstvo obračali na Tai Situpo. Po kitajski okupaciji v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil večji del Palpunga uničen, zato ni več mogel služiti kot glavni sedež.

Tako je Tai Situpa osnoval samostan Palpung Šerab Ling v Indiji, in sicer kot kraj, kjer bi se ohranjalo in prenašalo tibetansko budistično tradicijo v svoji čisti obliki. Prav tako je prepoznal naraščajoče zanimanje za budizem po celem svetu in je želel omogočiti ljudem študij in prakso v tradicionalnem samostanskem okolju.

Z začetki v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na dvanajstih hektarjih zemlje, ki so jo darovali učenci Tai Situpe, samostan Palpung Šerab Ling razvil v največji sedež Kagju linije, v katerem živi več kot 500 menihov in nun. Na njegovem območju se odvijajo štiri med seboj neodvisne dejavnosti: duhovna, izobraževalna, zdravstvena in kulturna.